Razstava ob 90-letnici življenja
10. 3. do 10. 4. 2015
Slovenski dramatik in dramaturg Janez Žmavc je lani postal devetdesetletnik. Njegovi obletnici bomo v Osrednji knjižnici Celje posvetili dva dogodka – razstavo o Žmavčevem dramskem, dramaturškem in literarnem delu ter bralno uprizoritev njegovega dramskega besedila Pindarova Oda 2.
Janez Žmavc se je rodil 6. oktobra 1924 v Šoštanju.
Leta 1936 se je vpisal na gimnazijo v Celju, med vojno pa je bil po sili nemški vojak, tako da je maturiral šele leta 1948. Po končanem študiju dramaturgije na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani in odsluženi vojaščini je bil v letih 1953-1955 dramaturg v Prešernovem gledališču v Kranju, nato pa do leta 1960 knjižničar v Študijski knjižnici v Celju. V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju se je zaposlil leta 1960. Najprej je bil lektor, nato pa vse do upokojitve leta 1990 hišni dramaturg.
Poleg gledališke publicistike, nekaj prevodov odrskih del in uredniškega dela pri gledaliških listih je Žmavčev avtorski opus v celoti posvečen dramatiki.
Zgodnje drame (npr. Izven družbe,1952, Rok inLea, 1961 in druge) uprizarjajo na kritičen način in v realistični komorni obliki problematiko (malo) meščanskega okolja v povojni družbi, zanje je značilno avtorjevo zanimanje za posamične intimne človeške usode, upodablja jih v moralistični, hkrati pa tudi sentimentalni obliki. Pozneje se njegova dramatika vse bolj usmerja k modernejšemu alegoričnemu odrskemu izrazu, prikazuje pa generacijske napetosti, stiske in zagate, razvrednotene medčloveške odnose v pridobitniškem in potrošniškem svetu (Podstrešje,1967, Obisk, 1969, Pindarova Oda,1978 in druge). Za drame iz njegovega kasnejšega obdobja je značilen izrazitejši premik k absurdu in groteski ter prevladujoča ironija v zaznamovanem gledališkem govoru (Holandska kraljica, 1981 in druge).
Žmavc je napisal tudi nekaj uspešnih iger za otroke, na primer Domača naloga na potepu, Rdeča kapica in dedek Mraz, Pavliha in malo čez les ter druge.
Članke o gledališču je Žmavc kot hišni dramaturg največ objavljal v gledaliških listih Prešernovega gledališča in Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, pa tudi v Celjskem zborniku, mariborskem Večeru in drugod. Za potrebe gledališča je prevajal iz angleščine, na primer M. Anderson, Zašlo je sonce; W. Saroyan, Čujte, ljudje! (obe upriz. 1954 v Kranju), W. Inge, Piknik (upriz. 1955 v Kranju), H. Pinter, Zabava za rojstni dan (upriz. 1979 v Mest. gl. Lj.), nemščine, na primer C. Krüger in L. Volker, Maks Žvižgač (upriz. 1975 v Celju), R. Hachfeld, Žmurkovi otroci (upriz. 1978 v Celju) in srbohrvaščine, na primer V. Lukić, Dolgo življenje kralja Osvalda (upriz. 1964 v Celju).
Bil je urednik gimnazijskega lista Iskre (Celje 1947-1948), Gledališkega lista Prešernovega gledališča v Kranju (1953–1955) in SLG Celje in zbornika Ob 55-letnici Slovenskega ljudskega gledališča Celje (1986).
Janez Žmavc še vedno dramsko ustvarja. Leta 2011 je izdal novo knjigo dramskih besedil: Nekaj tretjega (štiri enodejanke), potem so si sledile predelana Na kronanju v Budimpešti (2011), Krista in Vstajenje Ivana Podkolesnika (2014), letos izideta še predelana verzija Pindarove ode iz 1978. leta: Pindarova Oda 2 in Holandska kraljica. Leta 2005 je svojo mladost in izkušnjo po sili nemškega vojaka opisal v avtobiografski prozi Otok Walcheren.
Besedilo Pindarove Ode 2, ki ga avtor označuje za “meščansko dramo z ekskluzivnim ljubezenskim trikotnikom”, je značilno Žmavčevo delo in odraz njegovega iskanja vedno novih izraznih možnosti v času izvotljenih medčloveških odnosov.
Na odprtju razstave so bralno uprizoritev po zamisli Marijana Pušavca izvedli Sonja Mlejnik, Kristian Koželj, Mateja Ajdnik Korošec, Niko Korenjak , Andrej Hribernik in Anica Milanović.