Zaradi očetove službe so se leta 1897 preselili v Celje. Po končani gimnaziji v Celju in Ljubljani se je odločil za študij farmacije v Pragi, ki ga je uspešno zaključil 1913. Prvo službo je dobil v Neumarktu na Južnem Tirolskem. Po prvi svetovni vojni je na Jesenicah najel svojo lekarno, leta 1923 pa se je vrnil v Celje, kjer je postal lastnik lekarne. Med nemško okupacijo je bil pregnan v Srbijo. Lekarnarstvo je opustil že prva leta po vojni.

Njegova velika ljubezen je bilo gledališče. Rad je nastopal že v otroških letih, sprva kot član dramatičnega odseka Celjskega pevskega društva. Od 1904 do 1907 je vodil celjsko dijaško gledališče. Obiskoval je dramsko šolo Deželnega gledališča v Ljubljani, kjer je tudi nastopal. Po prvi svetovni vojni je deloval najprej na Jesenicah in nato v Celju, kjer je režiral predstave in v njih odigral vrsto ključnih vlog. V Dramatičnem društvu je uveljavil umetniško gledališče. Od leta 1932 do 1935 je deloval v Celjskem studiu. Njegove najbolj uspešne igralske stvaritve so vezane na Župančičeve, Novačanove in Kreftove like: Kantor (Cankar – Kralj na Betajnovi), Herman (O. Zupančič – Veronika Deseniška; A. Novačan – Herman Celjski; B. Kreft – Celjski grofje), Zois (B. Kreft – Kranjski komedijanti). Gledališka žilica mu ni mirovala tudi v pregnanstvu v Srbiji, kjer so s slovensko skupino uprizorili Kralja na Betajnovi. Po vrnitvi v Celje je zbral celjske gledališčnike in leta 1949 postal upravnik novoustanovljenega poklicnega gledališča, kjer se je izkazal kot odličen organizator. Upokojil se je leta 1962.

Napisal je več dramskih del in dramatizacij ter prevajal. Veliko časa je posvetil publicistiki. V časopisih je objavljal kritike, gledališka poročila in povesti iz gledališkega življenja. Med letoma 1947 in 1956 je v Gledališkem listu objavljal Zgodovino celjskega gledališkega življenja.