Tokrat spremljamo življenje ljudi na obali, kamor morje prinaša ljudi z drugih koncev sveta. Žive in mrtve. Adam, Kan in Ema Olivia skrbijo za tiste, ki jim ni uspelo. Ali poskrbi za tiste, ki so preživeli in še imajo moč, da odrinejo dalje. Mnogi skrbijo za to, da tudi ti ne bi nikamor več odšli. To kruto resničnost, ki jo spremljamo v romanu, je avtor podal pred vse nas z izjemno globino razumevanja človeške biti. Kdo lahko od vsega, kar je tako grozljivo, odmika pogled? Pravzaprav vsak od nas. Kot da se nas ne tiče, kot da imamo pet različnih planetov na enem, kot da je vsak od njih namenjen točno določenim ljudem. V resnici pa smo vsi eno. To še posebej dobro čutijo otroci, katerih duše so (še) nepokvarjene. Z Adamom živi deček Lun. Skupaj z Alijevo hčerko Milo se potikata po obali in zanju je pomembno samo to, da ostajata prijatelja, da živita, da z otroško radovednostjo raziskujeta svet. In tudi to vesta, da je pomembno, da se znata pogovarjati in razumeti drug drugega. Na nas je, ali se bomo zdruznili vase, pogledali stran, postali potuhnjenci brez hrbtenice, ki se vdinjajo spletkam, zaslužku in se podrejajo močnejšim, da le poskrbijo le zase. Na nas je, da prihodnjim rodovom z zdajšnjimi pravičnimi dejanji omogočimo resnično svobodo in jim zapustimo Zemljo, ki jih bo hranila, ki jim bo večni navdih za preživetje. Preživetje z globino zavedanja o enosti vseh in vsega.