2008
Vsi oddelki in službe knjižnice, ki so delovale na Muzejskem trgu, so se preselile na začasno lokacijo na Mariborski 7 v Celju.
Poleg študijskega in domoznanskega oddelka z najbolj aktualnim gradivom se je v zgradbo bivše Kovinotehne preselila tudi vsa logistika knjižnice (uprava, nabava in obdelava gradiva, svetovanje in razvoj, tehnična služba itd.). Manj aktualni fond je našel prostor v skladišču Zgodovinskega arhiva Celje.
2004
Izbor načrta za novo – skupno poslopje Osrednje knjižnice Celje.
Na anonimni projektni natečaj za arhitekturno rešitev nove zgradbe Osrednje knjižnice Celje na Muzejskem trgu je prispelo deset idejnih projektov. Ocenjevalna komisija je izbrala projekt skupine študentov arhitekture in njihovih mentorjev.
1996
Knjižnica je praznovala 50. obletnico ustanovitve Študijske knjižnice.
Ob tej priložnosti so bili temeljito obnovljeni prostori Oddelka za študij in številni drugi delovni prostori na Muzejskem trgu. Postavljen je bil nov vsebinski koncept Levstikove sobe, ki je v naslednjih letih postala osrednji prostor za prireditve Osrednje knjižnice Celje. Takratni celjski župan Jože Zimšek je v svojem govoru na proslavi v Narodnem domu obljubil gradnjo nove knjižnice.
1991
Osrednja knjižnica Celje se je priključila bibliografskemu sistemu COBISS.
Najprej so se sistemu priključile knjižnice slovenskih regijskih središč s tradicijo študijskih knjižnic in obsežnimi fondi strokovne literature. V c celjski knjižnici je avtomatizacija zajela najprej postopka inventarizacije in obdelave gradiva.
1990
Knjižnica Edvarda Kardelja se spomladi ponovno preimenuje v Osrednjo knjižnico Celje. Jeseni katastrofalna poplava.
Prvega novembra so celjski vodotoki prestopili bregove in globoka voda je zalila spodnje prostore zgradbe na Muzejskem trgu, prekrila tla Oddelka za otroke in marksistično literaturo ter docela uničila Oddelek Gaberje, ki kasneje ni bil več obnovljen.
1976
V okviru združene knjižnice nastaneta dva nova oddelka: Marksistična knjižnica in Domoznanski oddelek.
Oddelek z marksistično literaturo je nastal na pobudo družbeno političnih organizacij, domoznanski pa je zrasel iz raziskovalne tradicije celjskega knjižničarstva, ki se je želelo poglobljeno ukvarjati s svojim območjem.
1974
Mestna ljudska knjižnica se združi s Študijsko knjižnico v Osrednjo knjižnico Celje.
Za združitev so se odločili delavci obeh knjižnic na referendumu konec decembra 1973. S tem je nastala ena največjih knjižnic v Sloveniji s skupnim fondom, ki je takrat obsegal 223.000 knjižničnih enot. 135.000 enot je prispevala Študijska knjižnica.
1967
Študijska knjižnica se preseli v novo zgradbo – prizidek k Stari grofiji na Muzejskem trgu.
»Inž. Cveta Sadarjeva in inž arh. Jure Sadar sta s sodelavci v projektivnem biroju GIP INGRAD izdelala podrobni izvedbeni projekt, po katerem so med letoma 1964 in 1967 zgradili novo knjižnično poslopje.« (Janko Orožen, Oris sodobne zgodovine Celja in okolice, 1980, str. 470)
1963
Pionirska knjižnica dobi nove prostore na Gledališkem trgu 4 in se združi z Mestno ljudsko knjižnico.
»V novem poslopju na nasprotni strani trga so kot njen odsek namestili Pionirsko knjižnico, ki je bila poprej v Ćuprijski ulici (danes Razlagovi ulici).« (Janko Orožen, Oris sodobne zgodovine Celja in okolice, 1980, str. 469)
1962
Mestna knjižnica se septembra preseli v nove prostore na sedanjem Gledališkem trgu.
Knjižnica je postala ena redkih v Sloveniji, kjer je bil bralcem omogočen »prosti pristop«. »V letih 1954 do 1962 je knjižnica delovala v prostorih nekdanje Južnoštajerske hranilnice na Cankarjevi cesti 13, leta 1962 pa se je preselila v nove prostore na Šlandrovem trgu poleg gledališča.« (Janko Orožen, Oris sodobne zgodovine Celja in okolice, 1980, str. 469)
1946
Celje dobi študijsko knjižnico. Z delom je začela v pritličju Stare grofije na Muzejskem trgu.
»Celje je bilo poleg Maribora in Novega mesta med prvimi tremi tedanjimi okrožnimi središči, v katerih je ministrstvo za prosveto LRS 1. marca 1946 ustanovilo okrožne študijske knjižnice.« (Janko Orožen, Oris sodobne zgodovine Celja in okolice, 1980, str. 471)
1945
Poleti mestna knjižnica v Celju ponovno oživi.
»Čim se je predmetna učiteljica matematike in fizike Vera Levstikova, ki je pred vojno knjižnico brezplačno oskrbovala, vrnila iz izgnanstva, je s pomočjo sindikatov po podjetjih in pri privatnikih brezplačno nabrala 1.810 knjig.« (Janko Orožen, Oris sodobne zgodovine Celja in okolice, 1980, str. 468)
1941
Mestna knjižnica kot simbol slovenske narodne identitete postane žrtev okupacijske oblasti.
»Predvojno lepo mestno knjižnico, ki je imela prostore na Šlandrovem trgu, je okupator popolnoma uničil. Osnoval je svojo knjižnico na Glavnem trgu.« (Janko Orožen, Oris sodobne zgodovine Celja in okolice, 1980, str. 468)
1927
Iz društvene dediščine nastane Javna mestna knjižnica v Celju.
»V četrtek, 3. marca t. l. se otvori javna mestna knjižnica, ki se nahaja v pritličju poslopja mestnega magistrata. Knjižnica, ki se stalno dopolnjuje, šteje nad 2000 leposlovnih ter znanstvenih slovenskih, srbohrvatskih in nemških knjig.« (Razglas, Mestni magistrat celjski)
1906
Društvena knjižnica čitalnice v Narodnem domu se odpre za splošno uporabo.
»Čitalniška knjižnica se je to nedeljo otvorila za splošno uporabo. Že prvi dan so se pridno oglašali za knjige. Če se bode pokazala potreba, se bodo storili vsi potrebni koraki, da se ponudi vsakemu Slovencu prilika čitati slovenske knjige.« (Domovina, 7. 12. 1906)
1862
Narodna čitalnica v Celju – zmagoslavje slovenske narodne zavesti. »16. svečan smo z zlatmi črkami v kroniko starodavnega in staroslavnega mesta Celja zapisali. Odprla se je naimer ta dan »celjska čitavnica«. Že dolgo smo se veselili tega dneva, ko se ima nova moralna moč štajerskih Slovencov očitati in razviti.« (Novice, 26. 6. 1862, Dopis iz Celja)
1846
Začetki slovenske bralne kulture v Celju.
»15. februara je duhovšina celske fare vstanovila slovensko knjižnico za celsko faro. Za to knižnico, ki zdaj že 440 bukev šteje, je složila slovenska mladina te fare na pervi poziv 67 gold. 21. krajc. srebra.« (Ignac Orožen, Celska kronika, 1854, str. 200)
