Vabimo vas na odprtje razstave o Jeseninu, ki jo pripravljamo v sodelovanju z Ruskim centrom znanosti in kulture v Ljubljani in Gimnazijo Celje-Center. Razstava bo na ogled v 1. nadstropju do konca novembra 2018.

Kdo je bil Sergej Jesenin?

Sergej Jesenin velja za velikega ruskega narodnega pesnika 20. stoletja. Z literaturo se je ukvarjal na robu zgodovinske prelomnice in uspel ujeti duh tedanjega tragičnega časa z neolepšanim prikazom nesoglasij, upanja, protislovja in zmede v družbi.

Sergej Aleksandrovič Jesenin se je rodil 3. oktobra 1895 v vasi Konstantinovo v Rjazanski pokrajini. Starinsko vas Konstantinovo, ki se je raztezala po gričevnatem desnem bregu reke Oke, je sestavljalo več sto posestev. Starši Jesenina so se že zgodaj poročili. Oče Aleksander Nikitič je delal v Moskvi v mesnici, mati Tatjana Fjodorovna pa je živela v taščini hiši. Za pesnika sta bila najpomembnejša njegov dedek Fjodor Andrejevič Titov in babica Natalija Jevtejevna. “Odraščal sem dihajoč atmosfero ljudske poezije,” se je kasneje spominjal Jesenin. Sam je pravil, da je začel pesniti že zelo mlad, pri rosnih osmih ali devetih, in to verze o naravi. Septembra 1904 je pesnik začel obiskovati šolo v svoji vasi, kjer so se učenci posvečali branju, pisanju, aritmetiki, zgodovini, geografiji ter verouku. Eden od sošolcev se ga je spominjal kot človeka, ki mu je bil dan jasen um, je bistro odgovarjal na vprašanja in imel poseben talent za recitiranje pesmi. Maja 1909 je s posebno pohvalo končal šolo. Starša sta želela, da bi postal vaški učitelj in ga septembra istega leta poslala na učiteljišče v vas Spas-Klepiki v Rjazanski pokrajini. Eden izmed učiteljev, E. M. Hitrov, je izjavil: ”Njegovo znanje je bilo bolj obširno od učnega načrta.” V tem obdobju je pesnik začel tudi zavestno ustvarjati. Takrat je bila napisana pesem Zvezde (Звезды), ki je presenetila vse učitelje in pokazala, da ima Jesenin resničen talent. Iz istega obdobja nam je poznan tudi rokopisni zbornik šestnajstih pesmi – Bolne misli (Больные думы). Od tedaj naprej je lirski subjekt v Jeseninovih delih pesnik, ki ljubi svojo domovino in si zanjo želi lepe usode. Takrat so bile napisane pesmi o naravi, kot sо Je že večer. Rosa…(Вот уж вечер. Роса…), Tam, kjer so zeljnate gredice (Там, где капустные грядки…) in druge.

Proti koncu leta 1912 se je Jesenin preselil v Moskvo in čez leto dni začel delati v tiskarni I. D. Sitina. Prav njegova založba je izdajala publikacijo Mirok, v kateri je Jesenin leta 1914 prvič objavil svoje delo, pesem Breza (Береза). Pozneje so v tej in drugih publikacijah, posvečenih otroški književnosti, objavili več kot deset različnih njegovih del. Mnoge pesmi so bile posvečene tragični situaciji, v kateri se je znašla vas v času vojne in lepotam domovine, na primer Zavijati (Выть) in Bodi zdrava, moja rodna Rusija (Гой ты, Русь, моя родная…). Najpomembnejšе delo tega obdobja je pesnitev Rusija (Русь), v kateri je ustvaril posplošeno podobo domovine in izrazil svoje razmišljanje o njeni usodi.

Od marca 1915 je Jesenin živel v Petrogradu, kjer je spoznal Aleksandra Bloka. Ta je za tisk izbral šest pesmi mladega pesnika. Pozneje je spoznal še druge znane literate, kot so Vladimir Majakovski, Ana Ahmatova in Maksim Gorki. O Jeseninu so v tedanjih salonih, po spominih nekega sodobnika, govorili kot o čudežnem vaškem fantiču in izvrstnem pesniku, ki se je nepričakovano pojavil v Sankt Peterburgu v kožuhu in dedkovih škornjih. Glavni dogodek Jeseninovega življenja do vpoklica v vojsko je bila izdaja njegovega pesniškega prvenca, zbirke Radunica (Радуница). Vanjo je pesnik vključil 33 pesmi v dveh sklopih: Rusija (Русь) in Makove zgodbice (Маковые побаски). Zbirka je prejela zelo pozitivne odzive mnogih literarnih kritikov. Leta 1916 so ga vpoklicali v vojsko in do sredine marca 1917 je služil na Carskoselskem vlaku za medicinsko oskrbo št. 143. Dvakrat je šel na fronto, sodeloval je na koncertu ambulante za ranjence in nastopal z branjem pesmi pred carico Aleksandro Fjodorovno.

Leta 1916 so njegove pesmi začeli objavljati v večjih časopisih po državi. Teme so postale poslavljanje od preteklosti, grenkobno ločevanje z rodnimi kraji in iskanje nove poti. V letih 1916-1917 se je Jesenin približal kmečkim pesnikom, ki so spodbujali duhovno preobrazbo Rusije. V teh letih je napisal pesem  Zbudi me zgodaj zjutraj (Разбуди меня завтра рано…), posvečeno pričakovanju novega časa. Navdušeno je pričakal revolucijo, v eni od svojih avtobiografij pa je zapisal: ”Med revolucijo sem bil popolnoma na Oktobrski strani, a sem vse razumeval po svoje, s kmečko pristranskostjo.” Leta 1917 se je poročil z Zinaido Reich, ki mu je rodila dva otroka. Čez tri leta je družina razpadla, kar je pesnika močno potrlo. Leta 1917 je eno za drugo ustvaril cikel pesnitev o revoluciji, ki se je začel s pesmijo Tovariš (Товарищ) in vključeval dela, kot so Inonija (Инония), Preobrazba (Преображение) in Prihod (Пришествие). Leta 1920 je v njegovi poeziji nastopil prelom, saj je občutil, da prihaja do uničevanja starega vaškega sveta. Pesmi tega obdobja so napolnjene z žalostjo in poslavljanjem – Sem zadnji pesnik v tej vasi (Я последний поэт деревни…), Molitev (Сорокоуст). Največji dosežek tega obdobja je stvaritev velike zgodovinske pesnitve Pugačov (Пугачёв), posvečene kmečkemu uporu 1773-1775, ki je zajel precejšnjo polovico Ruskega carstva.

Leta 1912 se je pesnik spoznal z znano plesalko Isadoro Duncan, s katero sta maja 1922 odpotovala na skupno pot v tujino, ki je trajala do avgusta leta 1923. V tem času je pesnik uspel obiskati Nemčijo, Belgijo, Francijo in Italijo. Od 1. oktobra 1922 do februarja leta 1923 sta živela v ZDA. Ne glede na različne probleme je pesnik tam veliko delal. Ukvarjal se je z založništvom in izdal nekaj političnih zbornikov. Začel je s pisanjem pesmi, ki so del knjige Pivniška Moskva (Москва кабацкая), in pesnitvami Država nepridipravov (Страна негодяев) in Črni človek (Черный человек), v katerih je uspel predati svoj pogled na sodobno življenje in umetnost.

Po potovanju v tujini se je vzdušje njegove poezije spremenilo. V avtobiografiji iz leta 1924 lahko preberemo: ”Po izkušnji v tujini gledam na svojo državo in dogodke na drug način.” Večina pesmi, napisanih v zadnjih letih njegovega življenja, ima filozofski značaj. V pesnitvah Sovjetska Rusija (Русь советская), Odhajajoča Rusija (Русь уходящая), Brezdomna Rusija (Русь бесприютная) je izpostavljal življenjske probleme in se spraševal večno vprašanje – kam nas nosijo naša dejanja? Ta leta so slutnja prihodnosti, preroško poslavljanje z vrstniki, ki se bodo poslovili v bližjih letih. Ta motiv lahko opazimo tudi v pesmi Odgovor zlatega gozdička «Отговорила роща золотая…», napisani v Konstantinovu poleti leta 1924. Spomladi leta 1924 se je pesnik spoznal s Petrom Čaginom, urednikom revije Bakujski delavec (Бакинский рабочий), ki ga je povabil na Kavkaz. Pesnik je obiskal Baku, Batumi in Tbilisi v Gruziji. V pismih je Jesenin tedaj ugotavljal: “V življenju pesnika je ustvarjati tako plodno in s tako lahkoto sila redko…”. Podpisal se je pod celoten cikel pesmi, posvečenih daljni deželi, polnih tematike vzhoda, ki jih preveva nežni, z blago žalostjo zapolnjeni spomin na rodno Rusijo, ter ga poimenoval Perzijski motivi (Персидские мотивы). Na Kavkazu je pesnik napisal preko 100 najrazličnejših literarnih del, od pesmi do epskih pesnitev, med njimi tudi eno svojih najkvalitetnejših –  Ana Snegina (Анна Снегина). Izdal je tudi več zbornikov. V letu 1925 je začel umetnik pripravljati pregledno zbirko esejev, katere izida pa mu ni bilo namenjeno dočakati. Izdaja s posmrtnim posvetilom avtorju na platnici je bila objavljena šele v začetku leta 1926, ko Sergeja Jesenina ni bilo več med živimi.

»Moja dežela je zamišljena in nežna…«

razstava del iz fonda stalne zbirke

Državnega parka – muzeja nacionalnega pomena S. A. Jesenina

(vas Konstantinovo, Rjazanska regija, RF)

Sergej Jesenin – eden od vidnih predstavnikov srebrnega veka ruske literature, genij svojega časa. Veliko literarnih teoretikov je že v času pesnikovega življenja poudarjalo, da je celo njegovo ime postalo »nominalno in simbolno, ne le za rusko kulturo, temveč tudi za rusko zgodovino«. V družbeni zavesti je v prvi vrsti pesnik – lirik, ki ga obožujejo milijoni in čigar poezija številnih ne pusti ravnodušnih. Presenetljivo je, da je delo Jesenina kot zrcaljenje duše ruskega človeka, ki je živel v za Rusijo prelomnem obdobju, ko je za najbolj pomembno veljalo ohranjanje vezi s svojimi koreninami in duhovno kulturo, vzbudilo zanimanje pri ljubiteljih poezije iz drugih držav. Že v času njegovega življenja so Jeseninova dela prevedli v več kot 10 tujih jezikov, danes pa so prevedena v več kot 150 svetovnih jezikov.

Spomin na rjazanskega pesnika skrbno ohranja Državni park – muzej S. A. Jesenina, ki se nahaja v pesnikovem rojstnem kraju, v vasi Konstantinovo v Rjazanski regiji. Danes muzej velja za enega največjih znanstvenih in spomeniških muzejskih kompleksov v Rusiji in predstavlja sistem muzejskih razstav, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi spomeniki sestavljajo enoten spominski prostor.

Srce Državnega parka – muzeja S. A. Jesenina je kmečka hiša pesnikovih staršev, ki se nahaja v središču vasi Konstantinovo, nasproti cerkve Kazanske ikone Božje Matere. Rekonstruirani prostori in oprema nas popeljejo na začetek 20. stoletja, v čas, ko je pesnik pogosto prihajal domov. Okna kmečke hiše Jeseninov gledajo proti cerkvi Kazanske ikone Božje Matere, kjer je bil pesnik krščen. V središču vasi se nahaja edina obnovljena »nedeljska« osnovna šola v Rusiji. Tu se je Sergej Jesenin šolal med letoma 1904 in 1909. Razstava pripoveduje o vlogi nedeljskih šol pri izobraževanju in vzgajanju kmečkih otrok, med njimi tudi bodočega pesnika. Nedaleč stran od kmečke hiše staršev S. A. Jesenina in nedeljske šole, v objemu parka in dreves stoji »hiša z mezaninom«, ki je pripadala veleposestnici L. I. Kašini. Ob 100. obletnici rojstva S. A. Jesenina, so v tej hiši odprli Muzej poeme »Anna Snegina«, ki pripoveduje o življenju veleposestnice in njenih gostov, med katerimi je bil tudi S. A. Jesenin, o nastanku poeme Anna Snegina in o njeni glavni junakinji, podobo katere raziskovalci povezujejo z imenom L. I. Kašine. V stavbi znanstveno-kulturnega centra se nahaja razstava Literarnega muzeja, kjer lahko obiskovalci polistajo po straneh umetniške biografije pesnika. Leta 2010 je bilа rekonstruiranа hiša duhovnika I. J. Smirnova. V njej je organizirana razstava Pesnik in pastir, ki pripoveduje o mladih letih S. A. Jesenina, o začetku njegove ustvarjalne poti in o veliki vlogi, ki jo je imel duhovnik I. J. Smirnov pri osebnem razvoju pesnika. Devetdeset kilometrov od Konstantinova leži mesto Spas-Klepiki, kjer stoji stavba dvorazredne učiteljske šole, ki se je ohranila z začetka 20. stoletja. Muzejska razstava v šoli, ki jo je Jesenin končal leta 1912, pripoveduje o visokih humanističnih tradicijah ruskega učiteljstva ter o pesnikovem ustvarjanju prvega in neizdanega zbornika. Danes potekajo obnovitvena dela zgodovinske podobe celotne vasi, izvajajo se restavracijska dela hišе Minakovih in hiše Dorožkinov, kjer je bival S. A. Jesenin. V teh prostorih bo obnovljena čajnica, ki se je tam nahajala na začetku 20. stoletja, v mestu Spas-Klepiki pa bodo obnovili osnovno šolo.

Danes je Državni muzej S. A. Jesenina eden izmed najbolj obiskanih literarnih muzejev v Rusiji. Vsakoletno njegove razstave privabijo okoli 400 000 gostov, ki si želijo ogledati rojstni kraj ruskega lirika ter zanimive spominske predmete iz stalne zbirke, ki so predstavljeni na razstavi.

V prostorih muzeja potekajo znanstvene konference: mednarodni znanstveni simpozij »Sergej Jesenin: Osebnost. Delo. Obdobje«, konferenca »Ohranjanje kulturne in naravne dediščine: sodobni problemi in načini reševanja«, različni festivali in tekmovanja: medregionalni festival sodobne umetnosti »Moj kraj, zamišljen in nežen…«, Jeseninov glasbeno-pesniški festival-tekmovanje za otroke »Po jesensko šumi listje…«, mladinski gledališki festival »Тega ne zabriše mi čas…«.

Stalna zbirka muzeja se redno dopolnjuje z unikatnimi predmeti Jeseninove dediščine: knjige, rokopisi, dokumenti, predmeti – vse to sestavlja spominsko zbirko, ki na razstavi predstavlja osebnost Sergeja Jesenina. Danes zbirka muzeja obsega več kot 30 000 predmetov.

Razstava »Moj kraj, zamišljen in nežen…«, posvečena življenju in delu velikega ruskega pesnika, je oblikovana tako, da obiskovalcem predstavi ljubezen Sergeja Jesenina do domovine ter hkrati pokaže, kako blizu so njegova dela vsakemu ljubitelju poezije, ne glede na njegovo življenjsko dobo ali etnično pripadnost. Grafična dela V. A. Šestakova, G. D. Novožilova, S. L. Ušakova, ki so postala del razstave, ilustrirajo Jeseninove pesmi iz različnih let. Poleg njih na steni visi portret Sergeja Jesenina, ki ga je izdelal F. D. Konstantinov. Sodobne fotografije dajejo obiskovalcu vpogled v lepote rjazanskih prostranstev.

Posebno barvitost dodajo stvari, ki so bile del notranje opreme Jeseninove rojstne hiše v Konstantinovu: brisača, vreteno in lončeni vrč oz. »mahotka«, kot so ga imenovali na vasi. Posebno pozornost je treba nameniti spominskim predmetom – očalom, ki so pripadale materi pesnika, T. F. Jeseninovi ter čipki, ki jo je izdelala Tatjana Fjodorovna za dekoracijo hiše. Podobo pesnika v času njegovega življenja ponazarjajo suknjič, črnilnik in pero, saj je pesnik veliko časa namenil ustvarjanju, idejno izostril vsako besedo in poudaril vsako intonacijo v svojih pesmih.

Razstavo dopolnjujejo fotografije pesnika iz različnih let, od leta 1909, ko je bila narejena prva, danes najbolj znana fotografija Jesenina, do leta 1925. Posebno pozornost pritegnejo publikacije S. A. Jesenina, med katerimi so Perzijski motivi (1925), Izbrane pesmi (1925), Pugačov (1922).

Poleg knjig bodo v vitrinah predstavljeni tudi rokopisi del Sergeja Jesenina, ki so posvečeni njegovi domovini. Sergej Jesenin je večkrat povedal, da za pesnika ni nič dražjega od domovine, zato je bila ljubezen do domovine in ruskega naroda vedno osnova njegovega ustvarjanja. Prav zaradi tega je poezija Jesenina bila in je še vedno blizu mnogim ljudem, ki jih zanima ruska kultura.

Prevod: Nina Lazanski