Dokumentarna razstava je o literarni zgodovinarki Marji Boršnik (1906-1982), ki je za seboj zapustila več kot sto člankov, monografije o A. Aškercu (1939, 1981), F. Celestinu (1951), I. Tavčarju (1973), knjigo Pogovori s pesnikom Gradnikom (1954), Prežihov zbornik (1957) ter Študije in fragmente (1962). Poleg znanstvenega dela je bila strokovno in javno angažirana, sodelovala je tudi pri povojni organizaciji pouka literarne zgodovine (Klasje), urejala in sourejala zbornike, slavistične časopise (Slavistična revija, Jezik in slovstvo), pisala članke za časopise Književnost, Sodobnost, Naša žena, Ženski svet, Ljubljanski zvon itd. in uredila vrsto izbranih del slovenskih pisateljic in pisateljev. Bila je predsednica Slavističnega društva Slovenije, predstojnica Katedre za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dopisna članica SAZU in zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani.

Predavala je številnim pozneje uveljavljenim kulturnikom (Helga Glušič, Breda Pogorelec, Alenka Glazer, Marko Dvořak, Jože Toporišič, Boris Paternu, Matjaž Kmecl, Franc Zadravec, France Pibernik, Jože Pogačnik, Janko Messner, Janez Menart, Aleksander Skaza, Olga Ratej, Zinka Zorko, Ciril Zlobec, Marjan Ozvald, Jože Sever, Milan Pritekelj, France Bernik, Gregor Kocijan, France Vurnik, Mitja Mejak, Minca Stanovnik, Ignac Kamenik, Emil Cesar, Vasja Predan, Milan Pavliha, Jože Snoj, Stanko Janež, Adrijan Lah, Saša Vuga idr.). Za svoje delo je prejela Svetosavsko nagrado, Red dela z rdečo zastavo, Red Republike s srebrnim vencem, odlikovanje Združenja borcev NOV, Kidričevo nagrado za življenjsko delo in številna druga priznanja.