Otvoritev celjskega Narodnega doma
05. 08. 2014
7. avgust 1897 – otvoritev celjskega Narodnega doma
V začetku leta 1897 je bila gradnja Narodnega doma že pri kraju. Posojilnica bi lahko stavbo otvorila že pozimi, vendar je na prošnjo Celjskega Sokola preložila otvoritev na poznejši čas. V aprilu so se odločili za skupno prireditev otvoritve Narodnega doma in blagoslovitve zastave Celjskega Sokola. Sestavili so skupni odbor za pripravo slavnosti. Posojilnica je prevzela stroške godbe in banketa. Na mestni urad in okrajno glavarstvo so naslovili prošnje, vendar so ti prireditvam nasprotovali. Najbolj sporen je bil sprevod z razvitimi prapori do Narodnega doma in od njega do veseličnega prostora pri Spodnjem Lanovžu.
Sprevod po mestu in sprejemanje s kočijami na železniški postaji so sicer Nemci preprečili, vendar je bilo kljub vsemu zelo veliko gostov, ki so prihajali v Narodni dom po drugih poteh. Za slavnost sta bila določena sobota, 7. in nedelja, 8. avgusta. Program slavnosti sej e počasi izoblikoval na sejah slavnostnega odbora. Prvi večerje bila v veliki dvorani Narodnega doma slavnostna akademija, na kateri je režiser ljubljanskega gledališča Innemann prebral prolog Antona Funtka. Prolog, kije bil objavljen tudi v Domovini, so prebrali v okrnjeni obliki. Namestništvo je namreč črtalo besedilo na dveh mestih, "oj Celje, belo Celje, stolica slovenske Štajerske" in "na svoji zemlji mi smo gospodarji, a tujec bodi gost, nikdar gospod!". Ljubljansko Dramatično društvo je zaigralo veseloigro Vrchlickega V Diogenovem sodu v prevodu Frana Gestrina. Preostali del večera je bil posvečen glasbi. Igrala je Zagrebška Vatrogasna godba in zapeli so trije pevski zbori. Iz Ljubljane sta prišla kvartet Ilirija in zbor Slavec, iz Šentjurja pa mešani pevski zbor. Spored je bil pester.
Drugega dne so se zbrala vsa društva v Narodnem domu, od koder so odkorakala na slavnostni prostor, kjer je opat Ogradi blagoslovil zastavo Celjskega Sokola. Po obredih zabijanja žebljev v zastavo in po pozdravih kumici zastave in stikih zastav so se društva vrnila v Narodni dom k odkritju spominske plošče in slovesni otvoritvi stavbe.
V začetku leta 1897 je bila gradnja Narodnega doma že pri kraju. Posojilnica bi lahko stavbo otvorila že pozimi, vendar je na prošnjo Celjskega Sokola preložila otvoritev na poznejši čas. V aprilu so se odločili za skupno prireditev otvoritve Narodnega doma in blagoslovitve zastave Celjskega Sokola. Sestavili so skupni odbor za pripravo slavnosti. Posojilnica je prevzela stroške godbe in banketa. Na mestni urad in okrajno glavarstvo so naslovili prošnje, vendar so ti prireditvam nasprotovali. Najbolj sporen je bil sprevod z razvitimi prapori do Narodnega doma in od njega do veseličnega prostora pri Spodnjem Lanovžu.
Sprevod po mestu in sprejemanje s kočijami na železniški postaji so sicer Nemci preprečili, vendar je bilo kljub vsemu zelo veliko gostov, ki so prihajali v Narodni dom po drugih poteh. Za slavnost sta bila določena sobota, 7. in nedelja, 8. avgusta. Program slavnosti sej e počasi izoblikoval na sejah slavnostnega odbora. Prvi večerje bila v veliki dvorani Narodnega doma slavnostna akademija, na kateri je režiser ljubljanskega gledališča Innemann prebral prolog Antona Funtka. Prolog, kije bil objavljen tudi v Domovini, so prebrali v okrnjeni obliki. Namestništvo je namreč črtalo besedilo na dveh mestih, "oj Celje, belo Celje, stolica slovenske Štajerske" in "na svoji zemlji mi smo gospodarji, a tujec bodi gost, nikdar gospod!". Ljubljansko Dramatično društvo je zaigralo veseloigro Vrchlickega V Diogenovem sodu v prevodu Frana Gestrina. Preostali del večera je bil posvečen glasbi. Igrala je Zagrebška Vatrogasna godba in zapeli so trije pevski zbori. Iz Ljubljane sta prišla kvartet Ilirija in zbor Slavec, iz Šentjurja pa mešani pevski zbor. Spored je bil pester.
Drugega dne so se zbrala vsa društva v Narodnem domu, od koder so odkorakala na slavnostni prostor, kjer je opat Ogradi blagoslovil zastavo Celjskega Sokola. Po obredih zabijanja žebljev v zastavo in po pozdravih kumici zastave in stikih zastav so se društva vrnila v Narodni dom k odkritju spominske plošče in slovesni otvoritvi stavbe.
Vir: Tatjana Kač, Igralo se je, pelo in plesalo - skratka zabavoCeljski zbornik, 1897, str. 56-57
Še več o otvoritvi celjskega Narodnega doma v prispevkih tematskega letnika Celjskega zbornika 1997.
