Nebo je meja

Filo, Giuli, Ale in Selenia vsak s svojimi strahovi pričakujejo novo šolsko leto, v katerem bodo zakorakali v srednjo šolo. Strahovi se kmalu izkažejo za manj upravičene, kot so se zdeli, šolski dnevi pa sčasoma postanejo rutina. Preobrat prinese odkritje skrivnostnega sporočila, vrezanega v Giulijino klop. Razvozlavanje skrivnosti postane izziv, ki prijatelje združi, a hkrati pripelje tudi do hudih sporov in zavisti. Nočni podvigi, srečanja v gozdu in branje Iliade jih vodijo do presenetljivega končnega razkritja in vsak od njih najde ključ do spoznavanja sebe in drugih. Giulia se iz Bergama preseli v Urbino in se težko privaja na novo šolo, begajo pa jo tudi prepiri med staršema, ki postajajo vse hujši. Filippo se težko sooča z ločitvijo staršev in dedkovo boleznijo, zaradi katere je prikrajšan za modre pogovore z njim. Alessandro je zelo sramežljiv in vase zaprt deček, ki v sebi zelo trpi zaradi posmehovanja sošolcev na račun svoje teže. Selenia, najbolj ljubka v razredu, pa poveličuje svojo podobo in ne trpi porazov. Giuli, Filo, Ale in Sele se znajdejo v istem razredu, kjer se sprva vsak od njih počuti osamljenega. Med uro književnosti se Filippo zazre v svojo klop in na njej opazi skrivnostne črke, kmalu pa se med pogovorom z Giulio izkaže, da je tudi njena klop nekaj posebnega … Z odlomki Iliade in njenim še danes aktualnim sporočilom roman zadobiva poetični pridih, ki ga avtorica mojstrsko vpelje v probleme šolarjev sodobnega časa, kot so izločanje na podlagi ekonomskega in socialnega statusa, izsiljevanje, spletno nasilje ter lažno širjenje novic. Z izbiro izsekov iz Iliade je avtoričino sporočilo jasno: branje klasičnega dela postavlja pred mladega človeka zrcalo, v katerem se lahko kljub večtisočletni zgodovini prepozna in razvija empatijo. Ahil, Hektor in Priam sobivajo z nami tudi dandanes. (povzeto po spl. str. Celjske Mohorjeve družbe)