Leto čudodelnih misli

Leto čudodelnih misli je avtobiografska pripoved pisateljice, novinarke in scenaristke Joan Didion. Po nenadni smrti moža Johna, prav tako pisatelja, tenkočutno analizira dogodke ter vsa dogajanja, ki so privedla do boleče izgube in po trenutku, ko ostane sama. Do soočenja s tem, da je ostala sama, je trda in neizprosna pot. Pristaneš v globokem, temnem in neskončnem vrtincu, ki se mu ne moreš upreti. Kaj je tisto, kar te pretrese do popolne izgube racionalnega razuma? To ni pogled na mrtvega ljubega človeka, to ni obred pogreba, vse to še nekako preživiš kot bi bil v  transu. Deluješ kot robot in se opiraš na rutino, ki ti je blizu in ti daje neko varnost, ki si jo izgubil. In to je najtežje, izguba varnosti, kot da si popolna nag, ranljiv in razgaljen. Hkrati mora Joan najti zadnje atome moči, brez predajanja žalovanju. Quintana, njena edinka, je nekaj dni pred smrtjo moža nenadoma hudo zbolela za gripo in doživela septični šok. »Sem oseba, ki dobro prenaša, kar koli bi to že pomenilo. In kakor bi rekel pokojni ljubljeni mož John, ljubim te bolj kot sebe«.

Odlomek iz knjige

Člankov nikdar nisem napisala v enem zamahu, ampak tokrat mi je po vsem videzu šlo še počasneje kot po navadi; v nekem trenutku sem ugotovila, da članka ne želim dokončati, ker ni bilo nikogar, ki bi ga prebral. Vedno znova sem si dopovedovala, da imam rok za oddajo rokopisa in da ne John ne jaz nisva nikoli zamujala rokov. Kar koli že me je nazadnje prignalo, da sem članek dokončala, je bilo najbližje nečemu, o čemer bi si lahko umišljala, da je Johnovo sporočilo. Sporočilo je bilo preprosto: »Profesionalka si. Dokončaj ta članek.«