skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Otroci z vlaka

Otroci z vlaka

Avtor: Viola Ardone
Založnik: Mladinska knjiga
Zvrst: roman
Priporoča: Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik

Konec druge svetovne vojne je bila velika večina evropskih držav razklana na dvoje. Tudi Italija je čutila hudo revščino in lakoto, ki je stegovala prste po ljudeh juga tudi Neaplja, od koder je bil doma sedemletni deček Amerigo Speranza. Z mamo živita sama, preživljata se tako, da Amerigo nabira stare cape iz smetnjakov, mama pa jih nato očisti in zašije. Večkrat na obisk pride Trda buča in takrat mama sina pošlje na ulico. Tam se otroci potepajo in učijo pouličnega življenja, kako preživeti in priti do nekaj malega drobiža. Nekega dne ga mama odvede do stavbe komunistov, kjer otroke vpisujejo na seznam za vlak. Vse iz seznama na novo oblečejo, umijejo in oštevilčijo. Premajhni, da bi razumeli, jih je na smrt strah odhoda, jočejo in se oklepajo objema svojih domačih. Nekateri celo pobegnejo, drugi se vdajo v usodo in tako krenejo na dolgo pot proti severu Italije. Prispejo v Bologno, kjer prvič vidijo sneg, slišijo jezik, ki ga ne razumejo in čakajo, da jih nova družina prevzame v rejo. Vse otroke z vlaka so nove družine že odpeljale, le Amerigo še čaka. Poraja se mu dvom, da morda za nove gosposke ljudi ni lep, zanimiv ali je morda preveč poreden, mama bi rekla, to je zato, ker je kot plevel. Nastanijo ga pri Dermi, organizatorki vlaka, ki je brez svojih otrok, a ljubeča in razumevajoča. Poje mu uspavanke, lahko se stisne k njej, ona ga poboža, vse to, kar mama ni počela, saj vsega tega ni znala ali zmogla. In čez dan, ko je bila Derma v službi ga je pustila pri sestrični Rosi. Rosi ima prijaznega moža in otroke, postanejo novi prijatelji, dobi prvo torto za rojstni dan in prvo pravo darilo. Violina, ki je narejena samo zanj. Dnevi hitro minejo in kmalu pride čas vrnitve, malo pogreša tudi mamo. Njegov prijatelj Tommasino pravi, da nekateri otroci ostanejo pri novih starših, drugi se vrnejo na svoj dom, a vsi so prelomljeni na dve polovici.   

Odlomek iz knjige

»Guspa,« se potem oglasi rumenolasec brez zob, »potem ko bomo prispeli – nam bojo dali kaj jesti? Kar umiram od lakote, hujše kot doma…«

Maddalena se nasmehne. To je njen način, kadar odgovarja na naša vprašanja. Najprej se nasmehne, potem odgovori. »Tovariši iz severne Italije nas pričakujejo z velikim slavjem, s transparenti, orkestrom in goro hrane.«

»Torej so veseli, da prihajamo k njim?« rečem.

»Jih niso prisilili?« se oglasi Mariuccia.

Maddalena reče, da ne, zares so zadovoljni.

»Zadovoljni so, ker bomo jedli njihovo hrano?« vpraša rumenolasec, ki kar ne more verjeti. »Zakaj pa?«

»Iz so-li-dar-no-sti,« reče Maddalena.

»Je to podobno kot do-sto-jan-stvo?« vprašam in se spačim kot Mirljivka, le da ne pljunem skozi zobe.

Maddalena nam razloži, da je solidarnost kot nekakšno dostojanstvo do drugih. »Če imam jaz danes dve salami, dam eno tebi, in če boš imel ti jutri dva hlebčka sira, boš dal enega meni.«

Kar je dobro delo, pomislim.

Address

Osrednja knjižnica Celje
Muzejski trg 1a
3000 Celje
Tel.: 03 426 17 10
Fax: 03 426 17 11
info@knjiznica-celje.si

Opening hours

Monday to Friday:
8:00–19:00
Saturday:
8:00–13:00
July-August
Monday to Friday:
8:00–19:00

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam