Poletje v gostilni

Nastja je študentka slovenščine in sociologije, ki v svoji stroki ne najde počitniškega dela, zato se, čeprav nerada, zaposli v srbski gostilni Buco na obrobju Ljubljane. Polna predsodkov se znajde sredi drugačnega okolja, kot ga je vajena. Njena izobrazba, na katero je zelo ponosna, in odlično znanje latinščine ji pri delu ne zagotavljata nikakršnega spoštovanja ali priznanja. Skupaj z drugimi natakarji, med katerimi je le en Slovenec, gara v polni gostilni med ljudmi, ki jih je mnogo let prezirala in bila mnenja, da »kar je na –ić, je zanič«. Spoznava srbsko kulturo, navade in ljudi, ki se jim je od nekdaj izogibala. Kljub svojim načelom si mora priznati, da se je celo zagledala v enega od natakarjev. Počitniško delo v gostilni Nastjo nauči koristne lekcije, in sicer, da so stereotipi kup nečesa, kar se ob stiku z resničnostjo hitro spremeni v prah in kar nas lahko za vedno spremeni

Odlomek iz knjige

"Rahlo se mi je zaletelo – v resnici nisem pričakovala, da bodo natakarji govorili srbsko. S tem, da so uvoženi, sem seveda računala, pa vendar bi bilo smiselno, da bi se potrudili s slovenščino vsaj takrat, ko se pogovarjajo z gostom, ki ni njihov rojak. Sranje, sem pomislila, očitno sem pristala med čefurji najhujše vrste, tistimi, ki jim je za materni jezik dežele, ki jim daje kruh, prav malo mar, zato se nikoli ne naučijo niti preprostega pozdrava. A kako se bomo sporazumevali v tem primeru? Njihov jezik sicer približno razumem, saj sva s Tanjo precej hodili na hrvaško obalo (hrvaščina, srbščina, ista stvar, nekaj različnih besed gor ali dol), nisem pa se nameravala truditi z govorom – če prav zares ne razumejo slovensko, je to njihov problem."