Knjiga o Uni je več, kakor knjiga o reki. Je knjiga, ki opisuje življenje reke same in življenje prebivalcev, ki si z njo delijo prostor. Prebivalci brez nje pravzaprav ne znajo živeti in težko je, ko minejo zadovoljna, mirna in lepa osemdeseta leta. Devetdeseta leta so namreč za prebivalce naselij ob Uni leta žalosti. Vojna krepko zareže med dobre in manj dobre ljudi, reže njihove odnose in preoblikuje razmerja med njimi. Zlo, ki je v devetdesetih porušilo hiše in iz ljudi iztisnilo vso moč, je prišlo nepričakovano. Do zgodbe o Garganu, avtorjevem alter egu, ki živi v rani na podlakti, je življenje mirno, tako rekoč navadno. Nato pa nas avtor izvrže v svet, v katerem ustaljeni, normalni družbeni red izgine v sekundi. Vojna grozodejstva samo nakaže, nas pa vseeno zmrazi, ko vonjamo smodnik in prah zemlje, ki leti po nebu skupaj z mrtvimi soborci in počasi lega nazaj. Na zemljo in razrvane duše ljudi, ki so ostali živi. Avtor je imel to srečo, da je vojno preživel, a za vsako vojno pridejo najtežja obdobja. Faruk Šehić je knjigo pisal več let, zanj je bila to vrsta terapije. Zanjo je leta 2012 prejel nagrado Meša Selimović in leto kasneje nagrado Evropske unije za književnost. V Knjigi o Uni je toliko lepega in bodrilnega, toliko vsega, kar nas dela ljudi. Še zdaleč ni samo opozorilo pred norostjo sveta. Je tudi knjiga o otroštvu, odraščanju, je knjiga o reki, o stvareh v njej, o prebivalcih v in ob njej. Je knjiga o življenju, kakršno naj bi bilo.