Odšel je. Nobene druge izbire ni imel. Tokrat v Novo Zelandijo. V Aotearoo. Popotnika, potopisca, pisatelja in pesnika besed Mareta Cestnika namreč tiščanje pobega nikoli ne pusti pri miru. Preprosto odide, spoznava nove vonje, se premika, beži in se vrača. To počne ure in ure v samoti, ki je skupaj z njim povsem zadovoljna brez ljudi – čeprav jih imata rada tako ona kot on. Potem nastanejo knjige – potopisi, pesmi besed. Najprej Hiša za goste, potem Nasmej se mi s poševnimi očmi in tokrat Samotarjeva oblačila. Nekaj svetov je, h katerim hodi. Ne išče jih zato, da bi jih strpal v nahrbtnik ali stresel na rešeto besed. Po svoje si želi, da jih ne bi nikoli odkril. Da bi jih lahko vedno iskal.