Zelo prijazno pisanje, s katerim avtor (re)konstruira spomin na svoje odraščanje, morda tudi spomin na svoje življenje. V obeh se okrog nosilnih dogodkov plete niz očarljivih situacij, prežetih s človeško toplino in pritajeno naklonjenostjo, ki tudi tam, kjer slutita človeške slabosti, ne skoparita z razumevanjem in rahločutnostjo. Knjiga nosi poleg tega tudi prepoznaven pečat b rezskrbne življenjske atmosfere v nekdanji državi. Na vprašanje, ali smo že tako daleč od Jugoslavije, da si jo lahko privoščimo kot predmet odkrite nostalgije, daje Imamović brez pomisleka pritrdilni odgovor.