Vladimir Levstik

Vladimir Levstik

18. januar 1886 – rojen pisatelj, prevajalec in časnikar Vladimir Levstik v Šmihelu nad Mozirjem,   umrl 23. decembra 1957 v Celju.

Rojen je bil v učiteljski družini Mihaela (Miloša) in Neže kot prvorojenec z imenom Ciril. Leta 1887 se je učiteljski par po službeni dolžnosti preselil v Št. Andraž nad Polzelo, leta 1902 pa v Celje, kjer je Ciril od leta 1896 obiskoval nižjo slovensko – nemško gimnazijo. Do četrtega razreda je Ciril briljiral, potem pa so se začele slabe ocene, vključno z vedenjem. Oče ga je z namenom, da ga bo spametoval, vpisal v mariborsko alojzijevišče, toda sin ga je že po dveh letih zapustil. Tradicija slabih ocen se je nadaljevala in leta 1903 ga je oče zaradi slabega spričevala, ki je vključevalo tudi zelo slabo vedenje, preprosto nagnal od doma.
Ciril - po letu 1903 Vladimir - je I. ljubljansko gimnazijo obiskoval samo nekaj mesecev, potem pa se je skregal s profesorjem matematike in demonstrativno zapustil šolo. Odločil se je za tvegano možnost preživetja v ozkem slovenskem prostoru – vlogo poklicnega prevajalca in literata.
Ruščine se je zaradi svojega izrednega posluha za jezike naučil mimogrede in pri 18 letih prevedel svoj prvi roman – Foma Gordjejeva od Gorkega, potem pa do leta 1910 še 7 romanov; med njimi tudi tako markantna dela kot Ponižani in razžaljeni ter Zločin in kazen (Dostojevski), Ana Karenina (Tolstoj) in Gospa Bovary (Flaubert).
Prvo pesem so mu objavili že leta 1899 v Domu in svetu, med 1903 in 1910 pa v Ljubljanskem zvonu in Slovanu skoraj 150 izrazno in oblikovno dognanih lirskih in epskih pesmi. Že v prvem desetletju 20. stoletja je uspel tudi s kratko prozo. Z zbirko novel Obsojenci je navdušil Cankarja in Župančiča, s pripovedjo Blagorodje doktor Ambrož Čander pa je želel konkurirati cankarjanskemu subjektivizmu. V letih 1906/7 je živel v Parizu ali »Babilonu svobode«, kot ga je imenoval in postal prav gotovo eden najbolj široko in evropsko mislečih slovenskih kulturnikov svojega časa. V letih 1909/10 se je vključil v Cankarjevo bohemsko družbo, se z njenim »duhovnim vodjo« sprl, politično pa se zatekel v jugoslovanski nacionalistični radikalizem. Oboje je »plačal« z veliko leti družbene izločenosti in tudi pisateljske osame. Leta med 1915/17 je preživel kot državni sovražnik monarhije v internaciji v Mittergräbernu, v tridesetih pa zaradi članstva v skrajni nacionalistični Orjuni v nemilost pri levičarjih. Izločenost se je nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, čeprav je za svoje prevajalsko (ne pisateljsko) delo leta 1949 prejel Prešernovo nagrado in tudi Celje ga je ob njegovi 70-letnici (1956) posebej počastilo.
Literarna zgodovina označuje za njegovi najboljši deli povest Gadje gnezdo (1918) in psihološki roman Zapiski Tine Gramontove (1919), vendar se sodobnejša presoja njegovega dela v marsičem razlikuje od tradicionalne.
Ne glede na njegove literarne dosežke ga velja omeniti kot enega najplodovitejših in najboljših slovenskih prevajalcev, saj je poleg lastnega literarnega snovanja prevedel 62 knjig 37 avtorjev. Prevajal je predvsem iz ruske, angleške, ameriške in francoske književnosti.

Zapuščino Vladimirja Levstika hrani Osrednja knjižnica Celje, v kateri je postavljena v preddverju Levstikove dvorane stalna razstava o njegovem delu in življenju.

Vir: http://www.celjskozasavski.si/osebe/levstik-vladimir/292/

Osrednja knjižnica Celje, ki hrani njegovo zapuščino, je digitalizirala vse knjižne izdaje njegovih proznih avtorskih del in jih objavila v Digitalni knjižnici Slovenije.

http://www.dlib.si/results/?query=%27keywords%3dvladimir+levstik%27&pageSize=25&ftype=knjige




Naslov

Osrednja knjižnica Celje
Muzejski trg 1a
3000 Celje
Tel.: 03 426 17 10
Fax: 03 426 17 11
info@knjiznica-celje.si

Osrednja knjižnica Celje je članica Slovenske mreže prostovoljskih organizacij.

Varna točka

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam