Angel pozabe

Angel pozabe je mogočna zgodba. Govori o slovenskem človeku na avstrijskem Koroškem v času nacizma in po njem. Z žensko pisavo in dekliškim glasom je usodo slovenske manjšine v Avstriji razkrila tudi tistim, ki je zaradi jezikovne prepreke doslej niso hoteli videti. Prepričala je mnoge. Stara mati, kot je še ni bilo, venomer pripoveduje spomine deklici, kot je še nismo poznali. Pripoveduje iz dneva v dan, kot bi si jih naj deklica zapomnila, da jih bo kasneje kot ženska zapisala. In res jih je. Babičine zgodbe so zapisane s posebnim občutkom odgovornosti, da se ne bi pozabile … Avtorica je za roman prejela več prestižnih nagrad.

Odlomek iz knjige

"Babica zna z molitvicami zarotiti ječmen, vnetje na veki, ki ga včasih dobim. Na njene priprošnje moram odgovarjati ne verujem in verjeti v ozdravitev, pravi. Ko izreka svoje zarotitve, nad mojim bolnim očesom z roko posnema gibe žanjice. Ječmen žanjem, ječmen žanjem, govori, jaz pa vmes ponavljam, da ne verjamem, da res žanje ječmen. Ker priznam, da dvomim, izgovorim resnico in besedna čarovnija deluje, tako si vsaj domišljam, zanesljivo pa tega ne vem. Babica mi tudi zaupa, da je od svoje matere dobila hišni blagoslov, hišni žegen ? za doto, za streho iz besed nad svojo glavo. V hudih časih naj ga izgovarja na pamet ali ga pribije na hišna vrata, da jo bo obvaroval toče in strele in vsega hudega. Ta blagoslov hrani v ovojnici, ki je ne smeš odpreti nepovabljen. Molitvice lahko bereš z listka ali se jih dotikaš, vseeno pa je boljše, če se jih naučiš na pamet, deluje namreč izgovorjeno, ne zapisano."