Golo mesto

Knjigo Golo mesto sestavlja dvajset kratkih zgodb. Vse se dogajajo v mestnem okolju, večinoma v Ljubljani. Osebe, ki nastopajo v zgodbah, so običajni ljudje – ne oni z roba in prav tako ne tisti, ki pritegujejo pozornost medijev. In tem običajnim ljudem se dogajajo običajne reči, ki pa se pogosto presenetljivo zasukajo in postanejo nesmiselne, bizarne ali celo tragične. Rdeča nit zgodb je strnjena v naslovni metafori »golo mesto«: gre za praznino, ki jo ob branju čutimo, pa jo je težko opisati. Praznina se tihotapi v stare zakonske postelje, a tudi med mlade ljubezni. Najbolj prazna je v golem mestu smrt. Nihče ji ne vidi smisla, a tudi nihče ne ve, kaj je šlo narobe.

Odlomek iz knjige

"Kako je naredil samomor? Skočil je z viadukta na novi avtocesti na Dolenjki. Tam je skočil? Ja, zgoraj je pustil avto, na cesti za Zagreb in Beograd, v njem samo listek, sem spodaj, in potem skočil. To je bilo vse? Vse. Zakaj je skočil. Kaj se ve. Ne, nekaj je moralo biti. Ja, veliko stvari je bilo. Nezvestoba v zakonu? Če to, je otročje. Ni bilo samo to. Saj ni pomembno, kaj je bilo. Skočil je pač. In sedaj ga ni med nami. Po samomorilcih si vdove najprej opomorejo. To je logično. Popusti strašen pritisk uničevalca. To je. Namesto da bi živele s samoza- vestnim tipom, pa imajo doma depresivca in ponavadi pijančka in revčka. Kas si potem ne bi opomogle? Saj ne ve, če je bilo tudi tokrat tako. Lahko pa, da je bilo približno tako. Navzven ni bilo videti. Navzven je bil samozavesten. Mogoče je pa še ona kaj dodala? Ne, ne bi sodil. To je vsekakor bedast pogreb in ga lahko ne bi bilo."