Samotarjeva oblačila

Odšel je. Nobene druge izbire ni imel. Tokrat v Novo Zelandijo. V Aotearoo. Popotnika, potopisca, pisatelja in pesnika besed Mareta Cestnika namreč tiščanje pobega nikoli ne pusti pri miru. Preprosto odide, spoznava nove vonje, se premika, beži in se vrača. To počne ure in ure v samoti, ki je skupaj z njim povsem zadovoljna brez ljudi – čeprav jih imata rada tako ona kot on. Potem nastanejo knjige - potopisi, pesmi besed. Najprej Hiša za goste, potem Nasmej se mi s poševnimi očmi in tokrat Samotarjeva oblačila. Nekaj svetov je, h katerim hodi. Ne išče jih zato, da bi jih strpal v nahrbtnik ali stresel na rešeto besed. Po svoje si želi, da jih ne bi nikoli odkril. Da bi jih lahko vedno iskal.

Odlomek iz knjige

"Pot. Tako lahkomiselno, a ljubeče zapisana beseda, ki se je človek ne more in ne more naveličati. Toliko bolj, ker si jo mora utrditi s prahom in z znojem. Zaradi nerazložljivega, tako rekoč čudodelnega nasilja te besede sem se sredi nekega sobotnega dopoldneva, ko tam, od koder sem bil prišel, razsajajo po snegu dišeči vetrovi, znašel pod toplim nebom zelene in z južnimi morji oblite dežele. Pred poslopjem letališča, ki tu in tam pokašlja s hrupom reaktivca, najdevam trenutnega sebe, malce nerodno zbujenega popotnika, ki je sam, zmeden in nenaspan, vendar vznemirjen, domala vzhičen. Mimo hodijo ljudje: ne mudi se vsem, ne nosijo vsi z zadrgami zapetih obrazov – marsikdo odkrito pogleda v oči, se začudi, se nasmeji. Usedem se na polico okna, podobnega izložbenemu, prekrižam noge na nahrbtniku, se podrgnem po teden dni stari bradi – in spregovorim naključno besedo, da morem zaslišati, ali sem res jaz tisti, ki govori in posluša. Ta beseda je seveda pozdrav, pozdrav samemu sebi in tlom, ki jih čutim pod sabo, vzklik, ki se samodejno staplja z besedo, zapisano na začetek tega odstavka."