France Prešeren iz Maleševe zbirke

V avli knjižnice je na ogled razstava France Prešeren iz Maleševe zbirke avtorice Brede Ilich Klančnik.

Nekaj besed o Mihi Malešu in razstavi

Miha Maleš je bil rojen 6. januarja 1903 v Jeranovem nad Kamnikom, umrl je 24. junija 1987 v Ljubljani. Šolal se je na kiparskem oddelku umetno –obrtne šole v Ljubljani, Umetniški akademiji v Zagrebu, v privatni šoli Zu St. Anna na Dunaju ter študij zaključil na grafični specialki v Pragi. Po diplomi se je leta 1927 vrnil v Ljubljano in naslednje leto ustanovil skupino Četrta generacija. Ukvarjal se je z založništvom in publicistiko ter leta 1936 ustanovil lastno Bibliofilsko založbo, pod njenim okriljem je do leta 1945 izhajala prva slovenska likovna revija Umetnost. V samozaložbi je izdal več publikacij z risbami ali grafikami: 1929 Rdeče lučke ali risbe o ljubezni, 1935 Golnik, 1936 Sence ali knjiga lesorezov in linorezov, 1937 Prešernov Sonetni venec, 1938 Slavni Slovenci, 1939 K. H. Mácha Maj. Leta 1974 je Maleš v Moderni galeriji doživel veliko retrospektivno razstavo in tri leta pozneje za svoj grafični, slikarski in ilustratorski opus prejel najvišje priznanje – Prešernovo nagrado.

Maleš pa ni odigral le vloge ilustratorja Prešernovih poezij, že od mladosti ga je nenehno vznemirjala tudi pesnikova podoba. Med Slovenci skorajda ni likovnega umetnika, ki bi se tolikokrat vračal k Prešernu. Ne le k njegovemu idealiziranemu liku, saj ga, kot vemo, za življenja ni nihče naslikal, temveč tudi k njegovim poezijam, ki jim je dodajal  domišljeno likovno spremljavo ter navsezadnje k vestnemu fotodokumentiranju krajev, povezanih s pesnikovim življenjem. Pomembno dokumentarno nalogo je Maleš opravil ob pripravah na Prešernov album, ki je bil natisnjen leta 1948 in ponatisnjen dobra tri desetletja pozneje. Kot fotograf  je umetnik skupaj s snovalcem zbornika literarnim zgodovinarjem in uglednim prešernoslovcem dr. Francetom Kidričem znova prehodil pota, po katerih so dobro stoletje pred tem odzvanjali pesnikovi koraki. Na začetku stoji Vrba, »srečna, draga vas domača« z vaško lipo in cerkvijo sv. Marka. Pomemben kraj je pozneje predvsem Ljubljana, kjer se je pesnik pred trnovsko cerkvijo usodno srečal s svojo muzo, šestnajstletno Primicovo Julijo in končno Kranj, kjer je največji slovenski pesniški genij 8. februarja 1848 sklenil svojo življenjsko pot. Maleš je poleg omenjenega fotografskega prispevka zaslužen tudi za številne upodobitve pesnika in ilustracije njegovih izbranih poezij. Za ilustriranje je navdušil nekatere svoje kolege, še posebej tiste, s katerimi je študiral v Zagrebu ali pa se je pozneje z njimi družil v Pragi in Ljubljani. Tako so na njegovo pobudo nastale številne ilustracije, ki jih je izdal v drobnih treh knjižicah. Sprva je Maleš v zbirki, ki jo je natisnil pod okriljem svoje Bibliofilske založbe, načrtoval šest zvezkov, izšli pa so le trije: Strunam in Deklétam nosita letnico 1940, leto zatem jima je sledil izbor ilustracij, ki so likovna spremljava pesmi Pod ôknam. V vseh treh knjižicah lahko preberemo komentarje, ki jih je prispeval Malešev prijatelj, mecen in ljubitelj umetnosti Martin Benčina.

Pričujočo razstavo smo morali prilagoditi razpoložljivemu knjižničnemu prostoru. Razgrnili smo lahko samo del bogate Maleševe prešerniane, ki se je izoblikovala predvsem v času nastajanja že omenjenega Prešernovega albuma. Iz umetnikove obsežne zbirke smo tako odbrali le nekaj portretnih upodobitev Maleša in njegovih kolegov, ki so se bolj ali manj naslanjali na Goldenstenov znameniti portret, ki je dve leti po pesnikovi smrti nastal po spominu in s pomočjo pričevanj sodobnikov, ki so ga poznali. Vsi poznejši portretisti, vključno z Miho Malešem, so obraznim potezam, znanim po popularni Goldensteinovi oljni sliki, dodali svoje domišlijske odtenke, ki jih je porodilo predvsem vživljanje v pesnikove verze. Podobno je tudi s preostalo ilustratorsko zapuščino, ki se je z leti nabrala v Maleševem arhivu. Najstarejši med odbranimi portreti na razstavi je Koželjev, vešče izrisan z litografsko kredo in razmnožen v tehniki, ki je prva omogočala veliko naklado, ta pa je lahko zadovoljila vse večje povpraševanje po pesnikovi podobi, ki je naraščala hkrati z zanimanjem za njegovo literarno zapuščino. Nemalo je na poznejše upodobitve vplival tudi Zajčev spomenik, ki so ga postavili na enega od osrednjih ljubljanskih trgov pred frančiškansko cerkvijo. Zgodnejše upodobitve, v našem izboru omejene le na gradivo na papirju, predstavljajo Prešerna v noši tedanjega časa, v suknjiču, pozneje tudi pelerini in z obvezno pentljo okoli vratu ter z bujnimi valovitimi lasmi, ki jih je pogosto pokrival cilinder. Tudi lik Julije, ki jo je Maleš leta 1948 upodobil kot krhko dekletce v štirinajstem letu, se sklada z duhom bidermajerske dobe in 

nam prikliče v spomin oblačilno kulturo tistega časa. Pesnika je Maleš v svoji znameniti seriji slavnih Slovencev najprej ugledal v strogem profilu ter sledil Langusovi skici, ki je bila leta 1900 proglašena za Prešerna. Med številnimi grafičnimi različicami pa se nam je zagotovo vtisnil najgloblje v zavest Prešernov lik, zajet v ilustracijah  njegovega Sonetnega venca iz leta 1937. V tem, kar dvakrat ponatisnjenem delu, je mojster v drugi verziji dodal še barvne akcente, z gibko linijo pa se je v tridesetih linorezih osredotočil predvsem na pesnikova razpoloženjska stanja in jih ponazoril s svojo prepoznavno gibko linijo.

Ob koncu le še izdvojimo nekaj imen iz imenitne vrste slovenskih slikarjev in grafikov, ki so dodali svoj obolos galeriji Prešernovih upodobitev in ilustracij njegove poezije. V najbolj značilnih potezah  jih v izboru petindvajsetih avtorjev med starejšimi povzemajo upodobitve Maleševega kamniškega rojaka Ivana Vavpotiča in Saše Šantla, ki je Maleša prvi uvedel v svet grafične umetnosti. Izpostavimo dela znamenitega karikaturista Hinka Smrekarja ter Nikolaja Pirnata, pa avantgardista Avgusta Černigoja in Maleševega sošolca Elka Justina, ki je portretni vrsti dodal svoje malce romantično obarvano videnje Prešerna. Zaključimo pa z ekspresivnim linorezom Franceta Miheliča, ki je nastal med drugo svetovno vojno, ko so Prešernove poezije in pesnikova podoba dobile trdnejši temelj v domoljubnem zanosu. Takrat se je rodila tudi zamisel o Prešernovem dnevu – slovenskem kulturnem prazniku, ki ga slavimo tudi danes.

Breda Ilich Klančnik        

Razstava bo na ogled do 6. marca 2019. Vabljeni!